To je vprašanje za milijon dolarjev, bi povedali v kakšnem ameriškem filmu. Zakaj je človek jezen? Ali vodi jeza v agresijo? Kdaj se to zgodi? Zakaj? Vse to so osnovna vprašanja, s katerimi se ukvarja cela četa psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov in drugih strokovnjakov, ker prav jeza je tisto čustvo, ki nas zelo omejuje in povzroča bolezni, nesrečnost in krivdo. 

Vsi smo se že kdaj v življenju znašli pred težkimi odločitvami. Morali smo se odločati o izbiri šole, partnerju, izbiri službe, ali bomo imeli otroke ali rajši ne, o tem koga bomo volili in odločamo se tudi o tem, kdo nam gre na živce in koga bomo ignorirali.  

Porekli boste, da poznate cel kup ljudi, ki niso sposobni pokazati čustev in so hladni kot najbolj debel led.

Obstaja cel kup vicev na račun glavobola, ki ga hlinijo ženske, ko se je treba z dragim poigrat med rjuhami. Prepričana sem, da jih tudi vi poznate.  

Je še ena tabuizirana tematika, ki jo obravnavam tokrat in zasluži vso našo pozornost. Morebiti se vam bo v nadaljevanju branja dozdevalo, da sem pa tja pretiravam z dejstvi, a bodite prepričani, da navajam primer, ki se dejansko dogaja oziroma se še vedno za tesno zaprtimi vrati slovenskih domov.

Vprašanje, ki se nahaja v naslovu, meri na posameznike, ki so odrasli, stari so 30 in več let, pa še vedno živijo pri svojih starših in še vedno so prosti kot ptički na veji. 

Zadnje čase se veliko piše o samskosti, ki naj bi pomenila, da je nekdo tako rekoč izbral, da bo sam, torej brez partnerja / partnerke in brez družine.

Najprej nekaj definicij: empatija po domače pomeni, da se vživimo v čustva in občutke druge osebe, torej zmoremo sočustvovati s tem posameznikom in razumemo, kako se počuti v neki situaciji, vendar pa se s temi čustvi ne smemo poistovetiti.

Današnje pisanje je dobilo navdih pri zvesti bralki, ki sledi mojim razmišljanjem na Facebook socialnem omrežju "Svetovalnica". Namreč, želela je vedeti kako preboleti izgubo ožjega družinskega člana.

Danes boste brali o tem, kako se odloči moški, ki je v zakonu recimo 25 let in ima ženo, ki je v mnogih pogledih bolj dominantna od njega pa on spozna neko drugo žensko.

Kdo ima rajši dokaze pozornosti, moški ali ženske? Vem, večina vas bo takoj odgovorila, da so ženske tiste, ki želijo, da jim partnerji izkazujejo pozornost, da od njih dobijo materialne dokaze o tem, da moški mislijo na njih in s tem mnogo žensk enači tudi njihovo ljubezen.

Kdo so prijatelji? Kakšni so? Ali ločimo »prave« prijatelje od znancev, kolegov, ljudi, s katerimi imamo površne odnose? Kaj je prijateljstvo? Opažam, da v zadnjem času posamezniki dokaj pogosto omenjajo prijatelje, ki da jim pomenijo zelo veliko in se z njimi tudi ukvarjajo.

Saj vem, ljubosumje je že zelo »znucana« tematika, pa vseeno si drznem o ljubosumju napisati nekaj malce drugačnih tez in vam morebiti vzpodbuditi željo, da s svojim partnerjem razčistita, kar se je nabralo tovrstnih očitkov.

Na kaj ste prvo pomislili, ko ste prebrali naslov moje današnje kolumne? Na odvisnost od alkohola, drog, hrane, mogoče seksa? No, vse naštete kategorije so dejansko najbolj »znane«, ko je govora o odvisnosti.

To je večno vprašanje. Mojca in Gašper živita skupaj 6 let, imata sina in sta v življenjskem precepu – ali ostati skupaj in živeti v nekakšni ekonomski skupnosti ali pa se raziti in iskati novo ljubezen. Namreč, zaljubljenost je izzvenela, ostala sta eden pred drugim takšna kot v resnici sta in sedaj se sprašujeta kako in kaj naprej.

Verjamem, da vsi vemo vse o tem, kako skupaj živeti še z nekom, v našem primeru s partnerjem. Kraka opomba: s besedo »partner« je mišljeno imenovanje tako v moškem kot v ženskem spolu. Kljub temu lahko zatrdim iz praktičnih primerov, s katerimi se ukvarjam v Svetovalnici, da temu ni tako. Pari vse prevečkrat pozabijo, da njuna veza ni samoumevna.

Kaj pomeni naslov »Mimobežnost odnosa«? Pomeni, da so se v partnerskem razmerju vzpostavila neke vrste nenapisana pravila, kjer partnerja sicer (še) živita skupaj vendar se njuni življenji dotikata le »mimobežno«, torej v nekaj točkah, večinoma pa živita eden mimo drugega.

V življenju je ena sama resnična brezpogojna ljubezen do moškega ali ženske, ki si jo je duša že pred inkarnacijo izbrala za izkušanje in izražanje. Osebnost lahko to znamenje prepozna in sledi izbiri duše ter zaživi ljubezen do izbranca ali izbranke srca za to življenje ali celo več življenj, ali pa tudi ne.

Pri svojem delu se skoraj vsakodnevno soočam s pari, ki po določenem številu let ugotovijo, da se nimajo o čem več pogovarjat, da si grejo na živce, da jih na partnerju vse moti in da se zataknejo v slepi ulici.