Današnji naslov se morebiti sliši nekoliko nenavadno, a verjemite, da se mnogo parov z dojenčki sooča s problemom: sedaj imamo doma dojenčka, kaj naj naredimo s mačko ali psom, ki je že od prej pri hiši? Verjetno to vprašanje bolj velja za pse kot domače ljubljenčke, saj so v celoti odvisni od gospodarja in njegove pozornosti. 

Svetovalnica je pred kratkim organizirala Kratek tečaj za starše najstnikov, ki je bil zelo dobro obiskan in na katerem smo se pogovarjali o tem, kako starši uporabljamo različne tehnike »krotenja« naše mladeži.

Odnos med starši in učitelji je zelo delikaten in danes grizem v to jabolko včasih grenkega okusa. Pokažite mi starša, ki se vedno strinja z odločitvami učitelja in ki jih jasno in glasno zagovarja pred otrokom!

Mnogi starši me v Svetovalnici vprašajo: »kaj pa to sploh je meja«, ko kar naprej poudarjam, kako pomembno je otroku dajat meje. Pa ne samo otroku, meje moramo postavljati tudi sebi, pa tudi partnerju in ljudem, s katerimi smo v vsakodnevnih interakcijah. Mnogi ljudje sploh ne vedo, kako jo postaviti, ker ne vedo, kaj naj bi meja bila.

V vlogi staršev se znajdeta partnerja, ki dobita otroka. Pred tem sta bila dva posameznika iz različnih primarnih družin, ki ju je združila v zvezo in partnerstvo ljubezen, strast, želja po družini in tako z rojstvom otroka postanejo družina, v kateri starša izvajata vzgojne ukrepe kot najbolje vesta in znata.

Ljubezen je včasih preveč zbanalizirana ali povzdignjena na piedistal romantične vrste ljubezni. Kako pa je s starševsko ljubeznijo? Kako starši izkazujejo ljubezen svojim otrokom? Ali jo sploh pokažejo?

Izbrala sem sicer mnogo krat prežvečeno vsebino trme pri predšolskih otrocih, a ker opažam, da se pri svetovanju otrokom in staršem v naši Svetovalnici vedno znova vračamo na obdobja trme in kako postavljati meje, je to zelo aktualna tematika. Želim jo nekoliko bolj predstaviti.

Ljubezen je neskončna in nedeljiva, to verjetno vedo tisti starši, ki imajo mnogo otrok in bodo zatrdili, da vse enako ljubijo, saj je to Ljubezen. Da, ljubezen staršev do otrok je po mojem mnenju res neskončna in globoka, so plod naših teles in naših odločitev.

Si zaslužim biti ljubljen?
Velika večina ljudi, ki se odločijo za psihoterapevtsko in svetovalno pomoč, ima težave z občutkom manjvrednosti. Ljudje, ki se ne sprejemajo, ker so prepričani, da tega niso vredni, največkrat s čim pogojujejo svojo osebno vrednost.

»Take/takega te pa ne maram!« To je eden od nadvse pogostih stavkov, ki jih starši izrečemo svojim otrokom, kadar jim želimo dopovedati, da nam to, kar je naredil, ni všeč. Pričakujemo (in največkrat tudi doseženo), da bo otroku žal za storjeno in da tega ne bo več ponavljal. Toda ali se zavedamo, da s tem prestrašimo otroka, da bo izgubil tudi našo ljubezen?

Dandanes se sodobne družine soočajo z različnimi oblikami sobivanja. Glede na statistične ugotovitve, da se mnogo zakonov v Sloveniji razveže, ne čudi podatek, da je čedalje več tako imenovanih sestavljenih družin. Vsaka tovrstna tematika je zelo delikatna in vredna velike pozornosti, saj se o tem ne govori ali ne piše prav veliko.

Glede na ta trenutek famozni video, ki ga je predvajal Dr.Phil in ki kaže mamo, kako kaznuje posvojenega otroka za dobljen opomin v šoli tako, da mu v usta vlije pekoč tabasko ter ga vrže pod mrzel tuš, bi rada povzela nekaj misli.

Starši so pred današnjo generacijo najstnikov pogostokrat brez moči in ne vedo, kako svojim odraščajočim otrokom postaviti meje. Najstniki niso več otroci in še niso odrasli, iščejo svojo pot skozi podivjane hormone, izzivanje okolice in premikanje meja sprejemljivega.

Prejšnjič smo govorili o avtoriteti. Ta se mnogokrat skriva tudi v ritmiziranih okoliščinah, ki ne zahtevajo ustvarjalnosti. Otroci to nezavedno zavračajo, hkrati pa ritmičnost pomaga in jim daje varnost. Skozi ustvarjalnost lahko namreč zelo dobro kanalizirajo odvečna močna čustva, sploh jezo. Če združimo oboje dobimo zmagovalno kombinacijo.

Čutim, da še nisem dovolj poudarila tega, kar se mi zdi izredno pomembno in bom to izpostavila v tem delu, poleg tega pa se močno povezuje s še eno, velikokrat napačno razumljeno trditvijo, da indigo otroci ne prenesejo absolutne avtorite in da jim je konstantno treba dajati možnosti. Tu se zopet zelo hitro »zazankamo.«

Tokrat bom pisala o občutku kraljevskosti, ki ga imajo indigo otroci in je tolikokrat kamen spotike.

V 2. delu smo govorili o bojevniškem temperamentu. Z njim je povezana tudi velika občutljivost.

V prejšnjem delu sem predstavila kaj indigo otroci so in napovedala nadaljevanje. Opisane, ti. sporne točke, bom razložila v večih nadaljevanjih, skozi naslednje tedne.

Ideja o indigo otrocih se je rodila gospe Nancy Ann Tappe.
Nancy Ann Tappe govori o tem, da je indigo otroke poimenovala tako, ker je to barva, s kakršno jo vidi. Ljudje seveda stvari razumemo drugače in izjave, ki jih ne razumemo priredimo temu, kar razumemo. Logično seveda je, da je vid povezan z očmi in ker ne vidimo vsi te barve mora biti to aura, ker je to logično sprejemljivo.