Majhna nagrada – majhna motivacija, velika nagrada – velika motivacija

Recimo, da vas sredi napornega, obveznosti polnega dneva pokličem po telefonu in vam povem, da vas na vrhu Šmarne gore čaka 10 EUR – če v naslednjih nekaj urah pridete na vrh, so vaši. Bi spustili vse iz rok, si reorganizirali dan, poiskali varstvo za otroka in prihiteli na Šmarno goro? 

"Neaktivnost poraja dvome in strah. Aktivnost poraja zaupanje in pogum. Strahu ne boste premagali tako, da sedite doma in razmišljate o njem, temveč tako, da vstanete in se lotite dela." – Dale Carnegie

O osebi, ki je prepričana, da je kot človek nekaj vredna le takrat in toliko časa, dokler izpolnjuje kak pogoj, pravimo, da se sprejema pogojno. To pomeni, da se ne sprejema takšne, kakršna je, pač pa se trudi biti drugačna.

Pomilovanje samega sebe pomeni usmiljenje do samega sebe. Podobno kot pri prepričanju »biti žrtev« se tukaj človek sooča s svojimi težavami v smislu večne žrtve in na podlagi tega prepričanja izgradi odnos usmiljenja do samega sebe.

Spoštovanje je ena od osnovnih človeških vrednot, ki pa je na žalost ne srečamo prav pogosto. Nekateri jo zamenjujejo s klečeplazenjem, drugi menijo, da s tem, ko spoštujemo druge, jemljemo vrednost sami sebi.

Mi vsi imamo svoj notranji svet. Pa povejmo mu mistični svet ali svet tega kar doživljamo v svojem bitju, tistega, ki ni popolnoma razumljiv našemu umu. In razlog, da nam ni razumljiv je ravno v tem, da skozi njega naše notranje bitje ustvarja dogodke, ki nam pomagajo da nam ta naš notranji, mistični svet postane razumljiv.

Krivda je čustvena ali kognitivna izkušnja. Pojavlja se v trenutkih, ko je posamezniku dano vedeti, da nosi odgovornost za posledice določenega dejanja. Ne gre vedno za neposredno krivdo, mnogokrat za posredno, ko človek, ki ni pripravljen prevzeti odgovornosti za lastna dejanja, naprti krivdo nekomu drugemu.

Odgovornost marsikdo uvršča med človeške pozitivne moralne vrednote. O prevzemanju odgovornosti marsikdaj govorimo v primerih, ko določena oseba sprejme ali prevzame posledice delovanja nekoga drugega kot posledice svojega delovanja.

Oproščanje je v bistvu ključ do ohranjanja lastne energije v obliki vitalnega potenciala. Že pri prepričanjih o sovraštvu smo govorili o gromozanski izgubi energije, kadar gre za sovraštvo, nesprejemanje, zamero, jezo ali splošno nestrinjanje.

Zaupanje površno lahko opišemo kot duševno stanje, v katerem človek predvidi, da se bo nekaj zgodilo tako, kot je pričakoval. Zaupanje povezujemo predvsem s prepričanjem, medtem ko upanje pomeni stanje, kjer vidimo možnost spremembe, nismo pa trdno prepričani v realizacijo, zato ta dva stanja ločujemo.

Zavedanje »tukaj in sedaj« je zavedanje o tem, da sprejemamo življenje v vsakem trenutku takšno, kot je, ter da reagiramo ali se odzovemo na trenutne vzpodbude ali impulze okolice s svojo svobodno voljo in na podlagi pozitivnih izkušenj.

Trpljenje je lahko fizična ali duševna bolečina. Je sekundarno čustvo ali čustvena izkušnja, ki izvira iz temeljnega čustva žalosti (W. Gerrod Parott: Čustva v socialni psihologiji).

Ljubezen obravnavamo navadno kot vrednoto, močan pozitiven odnos, razpoloženje – psihofizično stanje, občutenje ali močno čustvo in jo tesno povezujemo z naklonjenostjo, vdanostjo, zvestobo, prijateljstvom, spolnostjo, všečnostjo, zaljubljenostjo, dobroto, iskreno hvaležnostjo ter celo z občudovanjem.

Boj v obliki negativnih prepričanj pomeni prepričanje človeka o načinu – sredstvu, ki omogoča doseganje ciljev v življenju. To velja za izpolnjevanje poklicnih, osebnih, umetniških, čustvenih in preostalih ciljev ter vizij v tem življenju.

Ker na podzavestnem nivoju vsi zaznavamo vse, si mnogi mislijo, da tisto, česar ne zaznavamo v naši zavesti, da ni za nas, ker tistega za nas preprosto ni.

Stereotipe definiramo kot popularno prepričanje ali predstavo o pripadnikih določenega naroda, skupine ljudi ali rase. Zanimivo je, da večina sociologov podpira stališče kategorizacije kot sprejemljivo, še več – kot nujno, kar je zame popoln nesmisel.

Strah je navadno negativen občutek ali čustvo, ki je pogojen z notranjim doživljanjem zunanjih dogodkov – dražljajev. Seveda strah – poleg neposrednega – trenutnega dogajanja, ki poteka v sedanjem času, lahko izvira iz preteklosti in je potemtakem spominska – izkustvena komponenta celovitega osebnostnega programa, ki jo poimenujemo negativni vzorec ali prepričanje.

Sovraštvo je intenziven občutek ali trajno čustvo, ki je nasprotno čustvu naklonjenosti. Nizozemski filozof Spinoza ga je opredelil kot vrsto bolečine, izzvane z okoliškimi dejavniki.

Vsaka pora našega prostora je celica manifestacije, ki sprejema in oddaja to kar je. In vse to kar je v njej shranjeno potem vpliva na našo resničnost, na naše okolje, na našo zaznavo, na nas same. Čisto vse odraža to kar je in to kar smo mi sami.